Danes je težko najti kraje, kjer si lahko povsem spočijemo dušo in telo, še posebno, če naše finančne omejitve ne segajo v nebo.
A tudi za tiste z bolj plitvim žepom, ki verjetno še bolj potrebujejo sprostitev, vendarle obstaja rešitev. V Veliki Britaniji, Združenih državah Amerike, Italiji, Grčiji in ne nazadnje tudi na Hrvaškem so se namreč verske ustanove začele ukvarjati tudi s turistično dejavnostjo. Te tako po novem v svojih prostorih ponujajo poceni (v nekaterih redkih primerih sicer tudi dražje) bivanje in sproščanje.
Na Britanskem otočju je teh kar nekaj. Na škotskem otoku Arran, ki velja za svetovni center zdravja in miru, si je nek budistični mojster omislil ljudem ponujati več načinov sprostitve ob uživanju izključno vegetarijanske hrane. V britanskem Yorkshiru sprostitev duše in telesa omogočajo v benediktinskem samostanu, kjer ponujajo izjemno zanimiv program sproščanja, imenovan In Vino Veritas (v vinu je resnica). V tem primeru gre za skupinsko branje Biblije ob žlahtni kapljici in dobri pojedini. V omenjeni severni angleški pokrajini si lahko, če vam krščanstvo ni blizu, odpočijete tudi v budističnem centru, kamor se zatekajo predvsem tisti, ki si želijo hitre meditacije konec tedna. Čez lužo, v ZDA, pa za pravi raj med tovrstnimi ponudniki sprostitve velja newyorški Desmond Tutu Center. Gre za svojevrsten, ne preveč poceni hotel, njegovi gosti pa so po navadi predvsem obiskovalci številnih teoloških seminarjev.
Središče te novejše oblike turizma je vsekakor Italija. V naši zahodni sosedi sta, vsaj kar zadeva ponujanja prenočišč, gotovo najbolj poznana frančiškanska samostana v Assisiju in Cetoni. V prvem se lahko v enoposteljnih in dvoposteljnih sobah, ki so (zanimivo!) opremljene z aparatom za kavo, z nunami, ki odlično govorijo angleško, pogovarjate o vseh življenjskih temah. Drugi pa velja za enega od najbolj glamuroznih svetovnih samostanov, ki pa je izjemno drag. A namestitveno udobje, začinjeno z dobro hrano in odlično kapljico toskanskega vina, je vredno vsakega plačanega evra.
Take in podobne centre najdemo tudi na Balkanu. V severni Grčiji na gori Atos se v kar 20 različnih pravoslavnih samostanih že dalj časa zbirajo predvsem angleški aristokrati, med njimi tudi angleški princ Charles. Ženskam je vstop prepovedan, še bolj zanimivo pa je, da v bližini niso zaželene niti živali ženskega spola. Namestitev v verskih objektih ni nič novega niti na Hrvaškem. V Dubrovniku lahko to izvedete v tamkajšnjem frančiškanskem samostanu, ki ima za te namene rezerviranih osem sob. Obiskovalci so dobrodošli na vseh obredih menihov.
Pa naj še kdo reče, da verske institucije niso svojevrstna podjetja. Žal te podjetniške žilice slovenski Cerkvi manjka, saj tovrstnih namestitev ne ponuja, razen ko gre za duhovne vaje bodočih birmancev.
