Slovenci smo se zdaj, po skoraj petih letih članstva v Evropski uniji in opravljenem prvem predsedovanju, že dodobra udomačili v Bruslju. Ne le, da večina pozna politike in načine odločanja, nekaterim posameznikom se je uspelo prebiti na najvišje položaje v institucijah EU, kjer upravljajo milijarde evrov in imajo pomemben vpliv pri odločanju.
Nekateri so javnosti bolj znani, denimo Ivan Bizjak, nekdanji minister za notranje zadeve, ombudsman in tudi minister za pravosodje, drugi manj. Na najvišje položaje – na mesto direktorjev in namestnikov generalnih direktorjev – je bilo doslej imenovanih pet Slovencev. Višje je le še evropski komisar Janez Potočnik.
V evropski komisiji je na ravni generalnih direktorjev in njihovih namestnikov v generalnem direktoratu za raziskave dobil zaposlitev Zoran Stančič (nekdanji državni sekretar na ministrstvu za šolstvo, znanost in šport), na ravni direktorjev Marjeta Jager (nekoč namestnica stalnega predstavnika Slovenije pri EU) na generalnem direktoratu za energijo in promet ter Filip Majcen (ekonomist, obvlada pet tujih jezikov) na generalnem direktoratu za prevajanje. Ivan Bizjak je generalni direktor za pravosodje in notranje zadeve v Svetu EU, Ciril Štokelj (nekdanji veleposlanik v Španiji in stalni predstavnik Slovenije pri EU) pa je zdaj namestnik vodje kabineta predsednika evropskega parlamenta, pred tem je bil direktor za medparlamentarne delegacije in zunanjo politiko.
Za komisarja je znano, kako pride do svoje službe. To je politična funkcija in kandidata imenuje vsaka posamezna država članica. Pri drugih visokih delovnih mestih pa so postopki precej manj na očeh javnosti. Govoric o tem, kako je »ta in ta« prišel na položaj, je ob tem veliko in splošno prepričanje je, da so brez poznanstev vrata za te službe zaprta.
Zahtevna preverjanja
Kot so nam povedali naši sogovorniki, so prišli na svoja delovna mesta tako, da so se prijavili na razpis, nato so bili – po dolgotrajnih preverjanjih, ki lahko trajajo tudi leto dni – izbrani kot najboljši kandidati. Velja poudariti, da morajo prav vsi, ki se potegujejo za visoke službe, opraviti zahtevna preverjanja, tako da se utečenim postopkom ne more izogniti nihče. Če po več razgovorih nisi izbran v najožji krog kandidatov, ti tudi »priporočila botrov« ne bodo pomagala. »Če imaš še tako dobre zveze, pa nisi dober kandidat, ne boš uspel,« pravijo različni viri.
Nekateri od naših sogovornikov so nam zatrdili, da bi bilo lahko v njihovem primeru celo kontraproduktivno, če bi v izbirnem postopku nekdo zanje lobiral. Bizjak je ocenil, da pritisk ne bi bil produktiven, čeprav je o svojem potegovanju za visoko delovno mesto obvestil stalno predstavništvo Slovenije pri EU. Štokelj, doktor mednarodnih odnosov, ki je kot prvi Slovenec končal cerkveno diplomatsko akademijo v Vatikanu, pa je odkrito priznal, da je bil v sporu s tedanjim ministrom za zunanje zadeve Dimitrijem Ruplom, zato bi lahko imel celo več težav, če bi mu omenil, da se poteguje za položaj v evropskem parlamentu. Tudi drugi viri so nam zatrdili, da ima lahko agresivno lobiranje neželen učinek.
Stančič, doktor geodezije, je povedal, da je, ko je v izbirnem postopku prišel že precej daleč, obvestil Potočnika, ki je takrat pokrival področje širitve EU. Ali se je ta zanj potegnil, Stančič ne ve, zdelo pa se mu je potrebno, da najvišji slovenski predstavnik v komisiji ve, da se poteguje za službo. Majcen je povedal, da je na položaj prišel po treh letih poskusov z »veliko željo, trdim delom in vztrajnostjo«. Že pred to službo je prišel pri drugih razpisih v ožji krog, a mu je le malo manjkalo do uspeha, zato se je odločil tokrat povezati se z ljudmi znotraj institucije. Obrnil se je tudi na Potočnika. Dobil je pomembne informacije o delovanju sistema, problemih, trendih in tudi o tem, »kako se obnašati na prihodnjem razgovoru«.
Iz pogovorov je tako razvidno, da so nekateri kandidati obvestili tiste, ki v Bruslju nekaj pomenijo, da bi morda zanje rekli kakšno dobro besedo. Tudi sami priznavajo, da se zdaj, ko so na visokih položajih, obračajo nanje Slovenci, ki se borijo za posamezne službe. Majcen je jasno povedal, da pri tem ne gre le za lobiranje, ampak tudi samo pripravo na morebitno novo službo.
Dejansko je v Bruslju tako, da se o vsakem človeku, ki se poteguje za položaj, pa naj bo ta višji ali nižji, išče informacije. Tisti, ki izbirajo, želijo od drugih izvedeti, s kakšnim kandidatom, ki je prišel v najožji izbor, imajo opraviti. To je potrdilo precej Slovencev v Bruslju, ki so se tudi sami že srečali s takšnim načinom preverjanja kadrov.
Kot so nam še povedali dobro obveščeni, ki vedo, kako formalni in neformalni postopki tečejo, pa dobra beseda o nekom še ne pomeni, da bo ta oseba na koncu tudi izbrana. Dejstvo je, da se je zelo težko odločiti, katerega kandidata boš izbral, če na koncu izbirnega postopka ostanejo trije odlični kandidati in če je za vsakega od njih nekdo zanesljiv že zastavil svojo besedo. Še težje je verjetno v primerih, ko zadnji pogovori potekajo s komisarji, kot za mesto direktorjev ter namestnikov generalnih direktorjev in generalnih direktorjev v evropski komisiji. V tem primeru si namreč mnenja komisarjev med seboj konkurirajo. Končno so v EU na delu tudi geografske in ciljne kvote za enakopravno zastopanost moških in žensk. To pomeni, da bi, če bi bila za neki položaj v ožjem izboru enakovredna kandidata iz Slovenije in Malte, pa Maltežani na tej ravni odločanja še ne bi imeli svojega človeka, to mesto verjetno pripadlo njim. Podobno velja za zastopanost moških in žensk.
Sicer pa večina ljudi, s katerimi smo se pogovarjali, tudi iz omenjene peterice, meni, da bi morala Slovenija pri vprašanju kadrov v Bruslju nastopiti bolj aktivno in predvsem bolj strateško. Slovenija namreč nima sistematičnega pristopa k zaposlovanju in koordinaciji Slovencev, ki se zaposlujejo v institucijah EU. Ta naloga bi lahko bila v rokah stalnega predstavništva Slovenije pri EU v Bruslju. Znano je, da nekatere države zelo premišljeno skrbijo za svoje kadre. Pozorne so na to, da imajo na področjih, ki so zanje prioritetna, zaposlene svoje ljudi. Tako lažje pridejo do informacij, ki so zanje izrednega pomena.
»Slovenija bi morala predvsem zasledovati strateški cilj, na katera mesta, ki so v njenem interesu, in v katerih generalnih direktoratih bi želela videti Slovence na vodilnih položajih,« je prepričana Jagrova. Nekatere države članice so v tem zelo uspešne. Tudi Bizjak meni, da si vsaka članica želi čim več »svojih« zaposlenih, prepričan pa je, da bi morala Slovenija bolj spodbujati posameznike, da se prijavljajo na odprta delovna mesta. Spodbude bi bile potrebne na nižjih ravneh, da ne bi v prihodnje prišlo do pomanjkanja slovenskih kadrov, prav tako tudi na višjih.
»Dobro bi bilo, če bi kdo na to mislil in spodbudil nekoga, ki ustreza mestom na višjih položajih, da bi se potegoval za tako mesto,« je poudaril Bizjak. Po Štokljevih besedah v Sloveniji zlasti po predsedovanju veliko ljudi dobro pozna evropske zadeve, zato bi jih bilo treba bolje izkoristiti. Majcen pa je izhajal iz svojega področja dela in poudaril, da bi Slovenija morala zagotoviti ustrezen okvir za uspešno pripravo na zelo specifičen prevajalski poklic v EU, saj je na preverjanjih znanja žal še vedno premalo kandidatov uspešnih.
Delo v Bruslju ti da širino
Večina izmed naših petih sogovornikov se je v institucijah EU zaposlila kmalu po vstopu Slovenije v EU. Kot so nam povedali, so bili »precej na očeh«, saj so jih nadrejeni iz starih držav članic budno opazovali, ali bodo kos svoji nalogi. Predstavljali niso le države Slovenije, ampak na neki način vse nove države članice.
Z vključevanjem v novo delovno okolje večjih težav ni bilo. »Upam si reči, da tukaj institucije delujejo zelo podobno kot dobro delujoči deli slovenske javne uprave,« je povedal Bizjak. Tehnike dela so zelo primerljive, pravi Stančič, sploh pri medresornem usklajevanju. Evropska zakonodaja se namreč največkrat sprejema v sodelovanju med evropsko komisijo, Svetom EU in evropskim parlamentom.
A če je način dela podoben, je perspektiva precej drugačna. Vsi naši sogovorniki so priznali, da so z delom v Bruslju vendarle pridobili širši pogled na evropske in domače probleme. »Razlika je ogromna. Na evropske zadeve začneš gledati širše,« je prepričan Štokelj. »Vsa Evropa postane domači prostor,« pa je pojasnil Bizjak.
Še eno pomembno razliko je izpostavil Stančič. V evropski komisiji so vsi zakonodajni predlogi pripravljeni po zelo natančnem in dolgotrajnem postopku, ki vključuje posvetovanja z vsemi pomembnimi deležniki – gospodarstvom, industrijo, znanostjo, nevladnimi organizacijami in širšo javnostjo. Rezultat tega je dobro pripravljen predlog, postopek sprejemanja je zato lažji, sprejeta zakonodaja pa načeloma bolj sprejemljiva za vse.
Stančič pravi, da se v Sloveniji na takšno konsenzualno delo šele privajamo, kar je morda ogledalo stopnje našega demokratičnega razvoja. Vsak udeleženec v postopku mora prevzeti svoj del odgovornosti ter tvorno in aktivno sodelovati v postopku. Izsiljevanje določenih rešitev z morebitnimi argumenti moči ali nujnostjo hitrega odločanja je nesprejemljivo.
»Treba je slediti temu, kaj si družba želi, in tu gre dejansko za neko stopnjo demokratičnega razvoja,« je poudaril Stančič. »Mi smo prišli iz enopartijskega sistema v demokracijo. Verjetno je bilo treba v določenem trenutku odločitve sprejemati hitro, a potem je treba vključiti celotno družbo v sistem odločanja,« je dejal Stančič.
Majcen, ki ima izkušnje predvsem iz zasebnega finančnega sektorja v Luxembourgu, kjer se je zaposlil takoj po končanem študiju, pravi, da so bili prej cilji bolj kratkoročni in kvantitativne narave, sedaj pa so politično bolj pomembni. »Zadovoljstvo je bistveno večje,« pravi Majcen, saj lahko po svojih močeh prispeva k procesu evropskega povezovanja.
Poleg obilice dela v Bruslju si je seveda treba vzeti čas tudi za bližnje in družino. Zasebno življenje so si Stančič, Majcen, Jagrova, Štokelj in Bizjak uredili vsak po svoje, so si pa edini, da je delo in družino težko usklajevati.
Štokelj ima hčer in sina, ki ju med tednom tako rekoč ne vidi, tako da čas za družino najde med vikendom. Stančič, oče treh najstnikov, se za kandidaturo za delo v Bruslju sploh ne bi odločil, če za to ne bi bila celotna družina. Pravi, da mu je v veliko oporo žena, ki ni zaposlena. Največ časa ima za svoje bližnje prav tako konec tedna, ob sredah, ko mladi prej končajo šolo, pa poskuša družina skupaj kositi. Stančič je dodal, da je pomembno tudi, da mu telefon, potem ko zapre vrata svoje pisarne, načeloma ne zvoni več.
Majcen je že nekaj časa med tednom v Bruslju brez družine, žena in trije otroci so zaradi poklicnih in šolskih obveznosti za zdaj še v Luxembourgu. »Menjava službe je povezana z odrekanjem,« je pojasnil, a po koncu šolskega leta se mu bodo po dveh letih ločenega življenja pridružili tudi drugi družinski člani. Bizjak, oče štirih otrok, je dejal, da se življenja »malo tu, malo tam« na daljši rok ne da voditi. Ker so otroci že skoraj odrasli, je žena bolj ali manj v Bruslju.
Pošteno je reči, da so izkušnje posameznikov pri prijavljanju, preverjanju in izboru za službe v Bruslju različne. Veliko ljudi pove, da so se jim različne stopnje preizkusov zdele dokaj zahtevne, vsi se tudi strinjajo, da so postopki dolgotrajni. Postopkom se ne more izogniti nihče, kar pomeni, da je dobra priprava nadvse pomembna tako za nižja kot višja delovna mesta. Nihče ne bo dejal, da poznanstva niso vredna nič, a pomagajo lahko, če so izpolnjeni tudi drugi pogoji, vsekakor pa pridejo prav šele čisto na koncu, ko so kandidati uspešno opravili vse druge preizkuse. Pa še v tem primeru ni nujno, da bo služba res njihova.
